Ravno takrat, ko mislimo, da smo dosegli veliko, je čas, da naredimo naslednji korak.

Rodbina Bettermann iz mesta Menden so bili kmetje, pred sto leti in še veliko prej. Kaj drugega bi leta 1911 tudi bilo zelo neobičajno. Poleg dninarjev in lastnikov zemlje je bilo v teh krajih malo drugih poklicev. Glede tega se je od leta 1659 spremenilo zelo malo, ko je bila enajst let po koncu tridesetletne vojne rodbina Bettermann prvič uradno zabeležena v vasi Hüingsen blizu mesta Menden (Sauerland).

Usoda je hotela, da je trajalo kar dve in pol stoletji, preden je sloves kogar koli iz rodbine Bettermann segel tudi izven mesta Menden. Franz Bettermann je pripadal mendenškim dninarjem in takšno je bilo tudi njegovo bistvo. Avtohton in klen, Westfalec starega kova, tak je leta 1879 rojeni ostal celo življenje. Vendar ga je nekako zaneslo iz smeri. Kar se je leta 1911 začelo še zelo negotovo in previdno, je bil začetek konca poklicnega življenja svojih očetov.

Ko je leta 1964 Franz Bettermann umrl, je bilo slovo od kmetijstva in živinoreje za rodbino Bettermann že zdavnaj mimo in z OBO Bettermann je vzklilo pomembno industrijsko podjetje na področju elektrotehnike.

Sedež podjetja je še vedno tam, kjer sta pred sto leti podjetje in Franz Bettermann začela skupno pot: v kraju Lendringsen/Hüingsen, danes delu mesta Menden s 56.000 prebivalci, v okrožju Märkischer Kreis, na meji med regijo Nordsauerland in vzhodnim Porurjem.

Franz Bettermann se je po osnovni šoli šel učit za livarja kovin v bližnjem kraju Hemer. To pa njega, ki je bil še vedno napol kmetovalec, ni več izpustilo. Za običajno delo svojih prednikov v hlevu in na polju kmalu več ni imel posluha. 

Ubral je svojo pot in leta 1911 z dvema sodelavcema iz njegove stare šole ustanovil majhno podjetje v kraju Hüingsen. Podjetje je izdelovalo predmete iz medenine, kavlje za čevlje in obročke, pa tudi nekaj v smeri elektrike. Bettermann je postal dobavitelj za domačo proizvodnjo svetilk.

Vendar pa se stvari niso odvijale prav ugodno. Leta 1918 je Franz Bettermann zapustil svoje podjetje in kot edini lastnik ustanovil štancarijo terproizvajal pritrdilni material za električne in sanitarne instalacije. Povod za to, da je v program vključil tudi izdelke za zaščito pred strelo, naj bi bil velik požar, ki je povsem uničil družinsko hišo družine Bettermann.

Portfelj izdelkov podjetja OBO Bettermann je bil tako definiran že od samega začetka. Tista leta niso bila zlata leta kot leto 1871, ko je Bismarck razglasil cesarstvo. Ko je Franz Bettermann šele začel prav delati, je Nemčija izgubili v prvi svetovni vojni, cesar pa je moral azil poiskati na Nizozemskem. Ljudje so stradali. Na ulicah so vladale skoraj državljansko-vojne razmere, v številnih hišah pa huda stiska. Leta 1923 je sledila inflacija, ki se je globoko vtisnila v zgodovinski spomin Nemcev.

Weimarska republika je zgolj sredi 1920-tih doživela nekaj "zlatih let". Končno noto k njenemu zatonu so nato prispevali še zlom borze v New Yorku leta 1929, svetovna ekonomska kriza in množična brezposelnost leta 1933 ter Hitlerjev prevzem oblasti in nacisti. Leta 1932, ko so bili ekonomska stiska in politični nemiri v Nemčiji na višku, je Franz Bettermann storil odločilen korak naprej.

Če je še do nedavnega delal samo s kovinami, so se jim zdaj pridružile nove umetne smole, kot sta bakelit in duroplast, ki ju je mogoče toplotno oblikovati. To je bil vstop v novo Bettermann-obdodje, ki je vključevalo kombinirano proizvodnjo kovinskih in plastičnih izdelkov za sodobne instalacijske in pritrdilne sisteme. Strojni park je pridobil nove stroje za brizgalno litje plastike.

Bettermann je takrat izdeloval distančne objemke in objemke ter kavlje za litoželezne cevi. Razdelilne doze in ISO-skobe s pokrovom so še danes vgrajene v številnih zgradbah.

Za iznajdbo vrstne objemke je Franz Bettermann na začetku leta 1936 prejel patent in potrdilo patentnega urada nemškega cesarstva. Že ustanovitelj je bil prijatelj in pospeševalec inovacij.

Število zaposlenih je z začetnih 20 v teh letih zraslo na približno 250. V sredini 1930-tih je Franz Bettermann odkupil svoje prvotno, leta 1911 ustanovljeno podjetje in ga integriral v svojo tovarno. Veljal je kot strog in pravičen šef, ki je imel razumevanje za zasebne skrbi in stiske svojih zaposlenih ter njihovih družin, ponudil je tudi praktično pomoč.

Splošna beda in stiska številnih ob koncu Weimarske republike niso bili več vsakdanji pojav Nemčije, ki je leta 1936 gostila Olimpijske igre. Ni jih bilo veliko, ki so prepoznali pogubo in katastrofo, ki sta jo pripravljala Hitler in NS. Franz Bettermann ni maral nacistov, prav tako mu ni bilo mar za njihovo stranko.

Ko je Franz Bettermann, star 61 let, svoje podjetje leta 1940 preoblikoval v odprto trgovinsko družbo, so se mu na krovu podjetja pridružili njegovi sinovi Franz, Johann, Ernst in Hubert, štirje od njegovih skupno 13 otrok.

Druga vodstvena generacija je nastopila konec druge svetovne vojne leta 1945. Zdaj je že dolgo vladalo pomanjkanje. Vojna je zahtevala vse več delavcev, ki so zapustili tovarno, primanjkovalo je tudi nujnega materiala za proizvodnjo. Ob koncu vojne je bilo zaradi bomb porušenih pribl. 75 odstotkov Bettermannove tovarne.

Trije od sinov ustanovitelja podjetja so preželi vojno. Skupaj s preostalimi sodelavci in tistimi, ki so se vrnili iz vojne, so takoj začeli z obnovo.

K sreči je bilo mogoče pravočasno rešiti pretežni del strojnega parka, tako da ni bilo treba začeti povsem iz nič. Število zaposlenih se je kljub temu najprej še zniževalo, vse do začetnega števila 20 zaposlenih, vendar je v letu 1948, ko je bila izvedena valutna reforma, hitro naraslo na 80 in se nato še zvišalo na 250 do leta 1952.

To leto je bilo za podjetje prav posebno leto. Takrat je bilo skovano njegovo ime, ki velja še danes: OBO Bettermann. OBO pomeni "brez vrtanja, izbijanja ali dolbenja, mavčenja ali cementiranja itn. Je sinonim za: prihranek časa, stroškov in skrbi," se je glasila takratna reklama podjetja, "Naše OBO vložke je mogoče brez skrbi v zid ali beton neposredno zabiti samo s pomočjo pripadajočega montažnega orodja."

Takrat je podjetju OBO uspelo, kar še danes šteje za preprostost montaže elektrotehničnih izdelkov na gradbiščih po vsem svetu: z izdelki in rešitvami OBO je mogoče hitro, stroškovno ugodno in z le nekaj potezami izdelati temelj in hrbtenico za energetske, krmilne in nadzorne ter podatkovne instalacije.

Sredi 1950-tih so postale meje Nemčije za OBO Bettermann nekoliko pretesne. V letih prebujajočega se gospodarskega razcveta se je podjetje razširilo in dobavljalo tudi v tujino – sicer še ne v velikem slogu – najprej zgolj v sosednjo Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg.

Naslednji veliki korak je OBO Bettermann storil leta 1957, in sicer s prevzemom leta 1827 ustanovljene valjarne v mestu Menden-Bösperde. Strateško je to bila pomembna odločitev, saj si je OBO s tem zagotovil še do danes pomemben del podjetja za sisteme kabelskih nosilcev.

Vse večja potreba po elektriki zaradi dinamično spreminjajočih se industrijskih obratov, visokih šol, bolnišnic, letališč in drugih velikih projektov je narekovala izgradnjo fiksnih kabelskih tras. Gonilna sila za to pridobitvijo je bil Ernst Bettermann, ki je za svojim očetom, ustanoviteljem Franzem Bettermannom, vedno bolj prevzemal vlogo pionirja za prihodnost podjetja.

Sicer majhen, vendar tipičen primer za dolgotrajno perspektivo v Bettermannovem podjetniškem svetu, je kolega posebne sorte. Podjetju se je pridružil leta 1959 in je od takrat kot najstarejši sodelavec z nami več kot pet desetletij.

Govora je o OBO možicu, katerega "zlati jubilej obstoja" je leta 2009 na veliko proslavilo 300 strank, prijateljev in gostov iz političnega in gospodarskega sveta. Ta prijazni fant na gradbiščih po vsem svetu tiho in prijazno širi sporočilo: "Z OBO je preprosteje."

Ko je ustanovitelj Franz Bettermann leta 1964 umrl, situacija podjetja več ni bila primerljiva z njegovimi začetki leta 1911. Podjetje OBO Bettermann je preživelo dve svetovni vojni in inflacije ter se odlično odrezalo v ponovni izgradnji dežele po letu 1945.

Sredi 1960-tih je bilo, kljub še relativno mladi republiki, že mogoče reči: smo (spet) nekdo! Vendar samo bogovom je dovoljeno počivati. Podjetje, ki počiva na lovorikah, jih uporablja za napačne namene.

Eden izmed teh potrebnih dejavnikov nemira v podjetju je hitro postal Ulrich Bettermann. Sin Ernsta Bettermanna se je z 22 leti, po končani gimnaziji in bančniškem izobraževanju, leta 1968 pridružil podjetju. Kmalu je spoznal, da kljub vsemu trudu in uspehom potrebuje nov zagon. Po letih gospodarskega čudeža je v Zvezni Republiki Nemčiji prišlo do določene nasičenosti trga.

Dinamične rasti let po prenovi dežele ni bilo mogoče ohranjati. V tej situaciji se je Ulrich Bettermann oziral prek nacionalnih meja, na tuje trge. OBO je želel ponesti v Evropo in ostali svet.

Vendar pa starejši družbeniki drugih družin rodbine o internacionalizaciji niso želeli ničesar slišati. Ko je njegov oče Ernst zbolel, je Ulrich Bettermann konec 1970-tih tvegal polni konflikt. Po hudih bojih je starejše družbenike z izposojenim denarjem izplačal in sam prevzel vso odgovornost. Na čelu tedaj največje trgovske družbe z neomejeno odgovornostjo v Nemčiji je jamčil 36-letni lastnik z vsem svojim premoženjem.

Danes OBO več kot polovico svojih prihodkov ustvari v tujin in je s 40 hčerinskimi podjetji prisoten v več kot 60 državah sveta.

Menjava lastništva se je v številnih družinskih podjetjih izkazala kot gotovo krizno žarišče. Iz takih peripetij se je Ulrich Bettermann naučil, da ostane odprt za nove smeri razvoja, da naslednji generaciji že zgodaj prepusti odgovornost in da jo brez sporov integrira v vodstvo podjetja.

On sam je bil komaj v zgodnjih 50-tih in eden njegovih sinov še niti ne polnoleten, ko jim je leta 1999 prepisal 48 odstotkov kapitalskega deleža. Ulrich Bettermann sicer ostaja vodja podjetja, vendar se kot predsednik štiričlanskega odbora, oborožen s strokovnim poznavanjem prava in gospodarstva, ukvarja s strateškimi vidiki.